V Aljinem vrtcu vlada velika napetost. Otroci so ves teden risali in izdelovali nenavadne stvari. Danes zvecer pa naj bi bilo vse gotovo in nared.

Uporabili so metlo in copic, namocen v rdeco barvo. Joj, zakaj so oci tako rdece obrobljene? In sploh, kakšna cudna glava pa je to? Pri tem kaže Anže na zobe v glavi, Alja pa vedno znova rožlja z verigo. Kaj se vendar dogaja?

"Kdaj pa se pravzaprav zacne ples duhov?" vpraša Alja.
Marinka jo poboža po glavi. Marinka je vzgojiteljica v vrtcu.
"Ne bo vec dolgo," rece, "in videla boš duhove, ki bodo lezli iz vseh kotov in špranj ..."
"Duhov se pa res ne bojim!" zatrjuje Anže. "Moja mama pravi, da jih v resnici sploh ni."
"No prav, ce res tako misliš," rece Marinka.
Ko otroci pospravijo barve in copice, škarje, kartone, papirje in vse drugo, kar so potrebovali, prinesejo na sredo igralnice žimnice, na katerih spijo po kosilu.
Nenavadno pri tem pa je, da so kosilo pojedli že pred nekaj urami, zunaj pa je že trda tema!

Pravzaprav bi morala biti Alja pa tudi vsi drugi otroci že zdavnaj doma. Ocistiti bi si morali zobe in nato zlesti v posteljo. A nocoj je vse drugace. Zobe si umivajo v vrtcu, v umivalnici ... Nocoj bodo v vrtcu vsi skupaj tudi prespali!
"A ste slišali Anžeta?" vpraša Pino. "Pravi, da se duhov sploh ne boji."
"Ah, on ne, jaz pa se jih bojim, ampak cisto majckeno," prizna Alja. "Vem pa za trik, ki mi ga je zaupal moj oci."
"Kakšen trik?" nestrpno sprašuje Maruša.